#hec

Požigi, Incendies (Wajdi Mouawad, 2003). Premiera je bila napovedana 21. aprila 2020, študij prekinjen 12. marca 2020, v četrtek zvečer, uredba je začela veljati naslednji dan. Tisti, zadnji teden vaj, se je zdel kot konec sveta.

V drugem razredu osnovne šole sem domov prinesla prvi cvek. Nisem hotela prebrat knjige "Deček in vojna". "Nočem več brat knjig o vojni," to je bilo to. Kaj bolj konkretno me je razjezilo, niti ne vem. Vse skupaj, se mi zdi. Ta vojna, Druga svetovna vojna, ki ni bila tako daleč, pa hkrati za otroka svetlobna leta stran. Ne spomnim se, kaj sta rekla mama ali oče. Knjigo sem le morala prebrat in napisat obnovo.

Arhivske posnetke trupel, ki jih s kamiona stresajo v jame kot storže velikanskih jelk, trupel ki so kosti pod kožami teles, nekdaj ljudi, sem lahko gledala šele pred par leti. Za hip. Tiste oči, votle črnikaste jame, za kožo skrite lobanje, ki stojijo za kovinsko mrežo in gledajo, ampak ne vidijo, lakota povzroča temo in halucinacije, izguba dostojanstva in človečnosti pa, pojma nimam. Tista trupla, ki so, stojijo, se držijo za ograjo, hodijo, obračajo glavo in nimajo pogleda, nimajo koraka, nimajo življenja.

Mislim si, da mi je strah v kosti nagnala tudi jugoslovanska domovinska vzgoja, ki je obeleževala različne opomnike na krutost druge svetovne vojne tudi z rafali. In, čeprav smo se nedostojno grebli za naboje, ki so padli po komemoracijah po tleh po streljanju, se nisem znebila strahu pred silo, ki jo strel povzroči. Silo, ki te fizično premakne. Vojaške puške so počile tako zelo, da so ti najprej v prazno zašklepetale kosti trupa, ena ob drugo so podrsale in potem so votlo bobnele kot cevi, medtem ko si si zatiskal ušesa. Pok se je začutil sicer najprej v želodcu, zgoraj pri trebušni preponi, ampak od tam je vibriral po kosteh trupa, za noge se ne spomnim, da bi jih tako treslo, pač pa mi je najbolj vibrirala ključnica, tam sem čutila, kot da lahko poči, s tako lahkoto kot kurje kosti. Zanimivo je, da podoben efekt zdaj, ko ga poznam, povzročijo močni basi, ko glasbo poslušaš na slušalkah. Na glas. Zelo.

Vojna je hecna. Recimo da ti starci predniki rečejo, da je vojna hecna in se nihče od njih ne prepusti malodušju ampak se smejijo zgodbi, kako so otroci, dečki iz vasi, oprezali za neizstreljenimi naboji, ker se je v njih skrival "pulfer", ki je bil sladek in so ga praskali ven in polizali, z enako radostjo kot tisti, da se je v zakristiji kradla hostija, ker so se delali da je sladka, recimo. Potem veš, da je vojna hecna, ker v resnici ni besede, ki bi jo izrazila. Živiš v svetu, ki daje "pulfru" lastnosti karamele in hostiji sladostrastje sladkorčka. Hecna je vojna, hecna je krivica, hecna je nemoč, hecna so dejstva, da ne veš ali so tvoji predniki ubili, ustrelili, a od daleč ali od blizu, hecen je strah s katerim si misliš, da so v vojni tekli pred rafali, hecne so zgodbe nemoči v hecu, ki je moč. Hec, a ne, kako je izkupiček ene take hecne družinske anamneze v tem hecu beseda, ki se je ne da izraziti, vojna namreč.

Italijani so hecni, med vojno so "imeli roke bolj na mamma mia", izveš, medtem ko razmišljaš, kako hecen je okus velikonočne colombe, ki se ga hočeš privadit zato, ker ga je prinesla sorodnica iz Trsta in tudi zaradi oblike goloba, čeprav nekajkrat kandirane orančine frcaš na krožnik. "Ne vervli Lahu," sicer hec zaostri, zato ker dolgo ne razumeš, zakaj sploh imaš sorodnike na italijanski strani, a ne tako kot dejstvo, da pojma "fašizem" dolgo nisem mogla povezat z Italijani, mamma miami, Lahi, Talijani, pač. Partizani, da. Nemci, da. Nacisti, fašisti, teh izrazov sem se naučila v šoli.

Hec se je pa nehal, če je beseda nanesla na Sciave, na ščave. Ta izraza sta povezana z bolečino. Bolečino spomina na občutek, ki je porodil upor. Spomin na moč nemoči, ki človeka posili, da v znak protesta ogrozi svoje življenje, življenje svojih najbljižjih in v skrajni sili poseže po orožju. Ker heca je konec, ko ti sosed skozi zobe zapreti s psovko, ki se tiče tega, kdo si. Ko ne smeš več ljubit nikogar, ki ni tvojega rodu, ko ti nekdo postavi meje in te prepove, nisi, res nisi več nihče. In nastaviš drugo lice, padeš, suneš, poškoduješ, vstaneš in greš. Pa živiš v bolečini. Brez heca.

V mojem otroštvu bolečina ni imela take moči kot hec. Zato sem slutila, da je od heca močnejša. Vsa poveličevanja hecnosti so bila namenjena nam, otrokom, kot popotnica v lepši jutri. V srečno prihodnost. Da bi ne nastavljali drugega lica, ne padali, ne sunili ali poškodovali nikogar. Tudi ne nacistov in fašistov. Ali četnikov in ustašev, besed ki sta se vedno izrekali z neko pritajeno grozo, sploh brez heca. Da bi starci, predniki, imeli občutek, da je zaleglo. Da je bila njihova vojna dovolj. Ker se po vojni odloži orožje.

Dolgo so se vsi pretvarjali, da hec velja, da drži. Danes je edini hec ta, da so šle duše mojih starcev prednikov že čez, da niso priče razpadu človečnosti, kar se mene tiče. Največja vojna, ki je moji predniki niso končali, je ta, ki je danes. Največja vojna, ki je niso zmagali. Totalen neuspeh. Razmišljam o hecu, ki sem ga dobila kot popotnico. O hecu, ki je vseboval prikrito grozo smrti, pobojev, krivic, lakote, bolečine in terjal odgovornost, pričakoval razsodnost, razumevanje, ljubezen, spoštovanje, enakost, enakopravnost. Hecu, ki me je varoval pred resnico in krepil, da se ne ponovijo napake. Ko sem začela hodit v šolo, se je vojna zdela preteklost, preživeta forma. Ko smo mi hodili v šolo in so nas naučili, kdo so bili fašisti in nacisti, sem pa tudi mislila, da je svet dosegel vrhunec svojega razvoja. Gledala sem mesto, ki je raslo v nove smeri, se širilo in razmišljala, kako se morajo počutit moji predniki zdaj, ko svet doživlja tak razmah. So kaj počaščeni, da lahko doživljajo to ekspanzijo pretoka mirne misli, zavesti, bratstva in enotnosti? Morajo biti presrečni, da nas vidijo kako (se) gradimo, sem razmišljala. Ponosna. Ponosna na svoj svet.

Tam v tistem času sem odložila vse vojne preteklosti. Ves hec. Prav zato, ker zdaj, danes ne razumem namere vojn, katerihkoli. Če si otrok, je vojna nek sistem, ki ga danes za hec oživlja en navaden Fortnite. Če si odrasel, ga ni. Sistema. Opravičila. Enostavno ni komponente, ki bi razjasnila smisel oboroževanja. Ne, varnost ni argument. Odgovornost, ki jo prinese hec terja drug način. Oborožen konflikt je nedostojen, neutemeljen. Nisem otročja, nedorasli so vsi, ki ne odložijo orožja. Le o vojni se izrekam lahko samo kot otrok, sicer je ne razumem. Ko se greš zemljo krast, to razumem. Ko se vojno igraš, to razumem kot spomin na način, ki smo ga prerasli.

Če se omejim na svoje otroštvo, vojna dobi svoj čas in prostor. In tam ostane.

Prva svetovna vojna, Soška fronta, Hemingway. Druga svetovna vojna. Vietnam, iz filmov. Iran, Irak.

Izrael. Fantje morajo služit obvezni vojaški rok tri leta, dekleta pa dve, sem slišala od vrstnikov iz Izraela konec osemdesetih. Začela so me vznemirjat poročanja o spopadih, ki so vključevali izraelsko vojsko, razmišljaš, pač, če so vsi preživeli.

In seveda razpad Jugoslavije. Zame se je začel v Puli, ko sem imela štirinajst let in sem hrvaškim prijateljicam na očeh branila suverenost svojega jezika pred dvajsetletnikom, ki se je izdajal za pilota, hodil je v pilotskem pajacu med bloki in se je čutil dolžnega, da dekleta pouči o veličini srbske veličine. Če je takrat kaj začelo v meni odmrzovati, je bil to občutek odgovornosti do spomina, ki je bil, da nismo ščavi, kasirala pa sem oznako, da sem separatist.

T-ist. Oznaka iz preteklosti. Vse oznake so po logiki mojih prednikov stvar drugega nivoja vojskovanja, vojne ki traja definitivno najdlje. Vojne, ko se orožje odloži. Ko se označi vse t-iste, ki niso za, ki so ful za, t-iste, ki niso bili za pa se zdaj pretvarjajo da so, t-iste ki vidijo priložnost v tem, da so za. T-iste, katerekoli že. Vojna nazivov, vojna oznak, ki traja tudi, ko smo rekli da je konec. Če sem mnenja, da lahko vojno kot obliko reševanja sporov lahko razumem le kot otrok, potem bom tudi priznala, da etiketiranje ljudi razumem pa kot adolescent. In oboroževanje. Edino nedorasla, nezrela se lahko soočim s tem. Brez heca. Lažje pogledam stran in ne prevzamem odgovornosti, ki jo zahteva hec kot oblika skrajne odgovornosti do dejstva, da je hec prikrival bolečino mojih prednikov zato, da je jaz ne bi doživela.

Vsem, ki jim je vojna zaradi razpada Jugoslavije vzela življenja, pa so preživeli, je jasno bolj kot meni. Zanima me, če razmišljajo o njej kot otroci ali lahko kot odrasli, pa si ne upam vprašat. Nekaj jih poznam. Dveh, ki sta imela v času vojne na Hrvaškem zatočišče med boji pri nas doma, ne morem vprašat, ker sta življenji dejansko izgubila, oba brata. En je spal s pištolo pod blazino, v času mira. Bil je ranjen in se je za našo mizo smejal neumnim šalam iz JLA, ko sta se njun in naš oče spominjala skupnih trenutkov med služenjem vojaškega roka. Hec. Ne upam se vprašat tretjega, ki je med vojno spal na pobočjih Velebita in se rad pošali, kako je v času voje med plezanjem prestrašil poskoka, modrasa in skoraj izgubil življenje zaradi kače. Hec. Niti četrtega, ki je bil med vojno še otrok in je bil tako lačen, ko je leto dni živel v zaklonišču v Tuzli, da se je s svojimi vrstniki veliko preigral, drugega tako niso imeli, hrane vsekakor ne. Spet hec.

Ob vseh žariščih zdaj, se skrijem za otroka, ki hoče verjet da imamo možnost za dober razplet. In vsakič, ko se ojača vojna nazivov in oznak se zdrznem kot najstnik, ki ne razume, da med tednom ne sme ven. Kot odrasla ženska nimam moči, da bi se s tem spopadla. Če se zdim otročja, je prav. Če se zdim nezrela, tudi. Kot odrasla namreč ne poznam nobenega heca niti vica, ki bi zrelativiziral dejstvo, da se postavljamo vsak na svojo stran, da se koljemo v imenu boga, da služimo ideologijam, ki nas delijo na t-iste in t-iste, da v imenu sistemov, ki opravičujejo poboje zagovarjamo oboroževanje, da v imenu varnosti prelagamo odgovornost na organe represije, da se nam akcijski filmi ne gabijo, da se ne norčujemo iz holivudske produkcije, ki nam vsiljuje scenarije, po katerih se dežele delijo na narode teroristov in braniteljev demokracije. Ne, mislim da obvezno naborništvo ni poteza, ki bo fante spreminjala v moške. Ne, vojna za Slovenijo ni hecna zato, ker je trajala le deset dni, ker do danes še niso vsi odložili orožja, pač. Ker, meni je otročje vse to in temu podobno. Brez heca.

"Ne zavidaj nasilnemu človeku, ne ubiraj nobene njegove poti."

Sveto pismo, pregovori 3,31

T-ista sem, ki se v vlogi odraslega pred mladino ne morem hecat. In to mi jemlje moč in kredibilnost, ki so jo imeli moji starci predniki. Lahko naglas obtožujem veličino kapitala, ki razpihuje vojna žarišča po svetu. Zaenkrat sem t-ista, ki na volitvah vztrajno, mimo oznak najde stranko, ki jo podpre s svojim glasom. Želim si bit t-ista, ki ne bo nasedala t-istim, ki me etiketirajo. In v svoji bolečini se oklepam spomina na hec, ki so mi ga predali, zato da nikoli ne bi bla t-ista, ki bi v trenutku slabosti z bolečino odgovorila na bolečino. Z nasiljem na nasilje. Tale prosti spis sem sestavljala dober mesec. Ker nisem vedela, kako sploh hočem povedat, da se mi dejstvo, da ljudje bežijo pred tanki in ostrostrelci, da se njihova življenja končujejo tako brez namere, tako brez smisla, tako kar naenkrat, v žaru borbe, tako brez zgodbe, medtem ko se njim tuji del sveta sprašuje o namembnosti vojske na mejah, vojske nasploh, zelo gravža. Kdo od

t-istih, ki se čuti varnega pod okriljem oborožene drhali, se sploh vpraša, kaj bi se zgodilo, če bi bila njihova življenja zares v nevarnosti in zakaj si želijo, da jih varuje strel, granata, našponan mladenič, ki lahko sproži po nesreči, ne znalašč, zaradi nesporazuma, zaradi ozadja, ker je živel v družini ki je gojila kult etiketiranja na t-iste in t-iste, zakaj se jim zdi, da bo nasilje, ki lahko privede v smrt, varovalo njihova življenja, medtem ko njihovi otroci rastejo ne da bi jih prav zares poznali, ne da bi zares vedeli kaj razmišljajo, ne da bi znali zanetit ogenj, vzgojit rastlino, zasadit drevo, speči potico, zamenjat plenico, pomagat pri matematki, zamenjat varovalko, popravit zlomljeno igračo, zašit nogavico, spuščat zmaja v parku, ločit med plevelom in motovilcem, ljubit življenje, ljubit sebe in ne živet v neskončnem strahu pred drugačnim, v neskončnem strahu pred nevarnostjo, ki je ni, res je ni... Nismo ščavi, res ne. Smo pa tudi odložili orožje.

Ker nek drug spomin iz otroštva gre takole. " Mlajšemi dečku ne vračaj z nasiljem, majhen je še in nima občutka, ko te z lopatko po glavi," so vzgajali starejšega dečka. In, ko so starši mlajšega dečka v smehu hvalili svojega sinčka: "Naš je pa močnejši, vašega zlahka udari," so starši starejšega svojemu sinu rekli: "Udari nazaj." Hec, ne?

7.4.2020

#požigi

P.s. Prvi iz zapisov o temah, ki jih obravnavajo Požigi. Moja razmišljanja niso odraz mišljenja ekipe Požigov. Uredila sem kratke zapiske, misli, vprašanja, ki so se mi odpirala med študijem, ki je bil žal prekinjen.