#nevihta

se nad mojim stanovanjem navdušuje,

nad železniško postajo si je vzela čas,

matra se, bobni in ritem narekuje,

naj se sliši! Naj se ve, kdo je na glas!

Spomni me na mamo in sandale,

vodo, ki je niso goltali sifoni Bilečanske,

do mojih nedoraslih meč je segala

na parkirišču. Padala, natekla in obstala.

"Hahahahahahaha," se mama je smejala,

"jaz se bom sezula, lepi so mi, lakasti, pa ti?"

"Jaz?" me njena radost je sesula,

"Hočem bosa v tole vodo, hočem biti ti!"

"Stisni jih, prižemi, usnje se napije vode,

to je ustrojena koža, res ne pride od zveri,

se pač vda in oblikuje, kot stopalo tvoje si želi

a ne protestira, bestialno šik sandale naredi."

Mokro fasado bloka so rasveljevale strele,

grom je tresel najini poletni krili,

tekli sva po toplem poletju dežja,

po vodi večji od sandalov in sveta.

Tega se spomnim, ko se nad mestom nevihta povàži,

blokov in vode, tople, prijetne, ženstvene,

punčka sem, visoka, stopala me čez mamina nesó

in rastem, da bom enkrat se smejala, kot se ona je, lepó.