#delo

V nekem obdobju sem imela stike z ljudmi, ki so me vedno, ko smo se srečali, vprašali: "Delaš kaj?". Ne, kako si, ampak: "Delaš kaj?". Trudila sem se odgovorit, ker sem lepo vzgojena, po pravici in zato je nesmiselno vprašanje dobilo težo, ker sem nanj težko odgovorila. Delo zagotavlja dohodek in predvideva petdnevni delovnik, desetnevni oddih v apartmaju med poletjem in proste vikende za sesanje stanovanja, pranje in likanje perila, preoblačenje postelj in na dva tedna pranje zaves. Ničesar od naštetega nisem mogla predložit kot dokaz, da delam. Ne likam perila, zavese sovražim, apartmaje tudi, moja poletja že od otroštva trajajo skoraj dva meseca. In dela nisem imela, bila sem svobodnjak, lahko sem se ponašala z diplomo, delo sem iskala sproti. In zelo intenzivno.

V tistem času sem bila mlada mama in mlada igralka. Imela sem malo izkušenj in silno željo po delu. Igrala bi vse, kar bi mi ponudili in igrala sem vse, kar so mi namenili. V tem obdobju negotovosti sem plačevala najemnino, račune in davke. Vrtca mi ni bilo treba, ker je moja mama uživala kot mlada babica.

V tistem času torej, bi lahko delala vsak dan, če bi se hotela it "Delaš kaj?" in bi zjutraj vstala, odpeljala otroka v zlikanih mini oblačilih v vrtec, se ob pol petih ponj vrnila, ga odpeljala domov in naredila večerjo, ga zvečer skopala in dala spat, pogledala kako nadaljevanko, legla spat in zjutraj jovo na novo. Tako pa sem, ko nisem imela vaj, otroka imela doma, zjutraj sva vstali, pojedli, šli v park, se igrali, brali, šla je po kosilu spat in jaz takrat nisem naredila nič.

Ne, nisem. Mladi igralec, ki išče delo je ranljiv, prestrašen, zaskrbljen, izgublja samozavest ko opazuje svoje uspešnejše vrstnike, vedno le tiste ki jim gre, tistih ki se matrajo kot ti, ne vidiš, očita si nezanimivost, očita si pomanjkanje talenta, ne verjame vase in trpi. Nihče, ki konča AGRFT, se ni za to pot odločil zato, da bi potem obstal, vsak hoče naprej, vsak hoče pridobivat izkušnje, priložnosti, hoče delat. Ja, ni šlo gladko. Ne, ne. V tistem obdobju moje mladosti ni šlo gladko niti ob vprašanju marsikaterega kolega igralske obrti, če kaj delam, pa čeprav je nekatere to celo iskreno zanimalo. Auva.

Kaj odgovoriš starejšemu kolegu, ko te vpraša, če kaj delaš, ne da bi te bilo sram, ker ne delaš dovolj, ker igraš vloge ki niso zate odločilne, ker si vesel, če ti mama kupi plenice in pod pretvezo, da je kupila preveč, da za domov tudi pašto, kos mesa, sira, glavo endivje? Kaj delaš, ko iščeš delo, pa ga zate ni? Napake. V petih stavkih na premieri hočeš pokazat vse, svojo voljo do dela, svoje morebitne sposobnosti, svoj odnos do dela, svojo ljubezen do poklica, ki si ga začutil, svojo pripravljenost na kakršnokoli delo brez plačila, samo zato, da boš enkrat za svoje delo plačan, ergo svojo podrejenost in svoj status artikla v akciji, po znižani ceni, na razprodaji. Nisi.

V tistem obdobju, ko na "Delaš kaj ?" niti sam sebi ne znaš odgovorit, kaj res delaš in ali ni neodgovorno vztrajat in bi res bilo bolje poiskat delo, ki bo plačano, se mimo dejstva, da denar za pivo porabiš za igračke iz 1 euro shopa, da otrok lahko živi v vzporednem otroškem svetu, ker si to zasluži, naučiš tudi lagat. Drobne laži so to. Če nisi vzgojen, da poveš po pravici. Na "Delaš kaj?" se naučiš odgovorit: " Seveda, ja, ja, delam, ja." Ker vsaj to veš, da ne bojo brskali naprej in spraševali, kaj konkretno delaš, ker o tvojem delu itak nimajo pojma. Ker jih tvoje delo zanima manj, kot čipkaste ogabne zavese v njihovih kuhinjah ali pa zlikani štunfi. Vsaj to. Ne razumejo ga kot delo, niti ne, da služiš denar v teatru, ne dejstva da v prostem času ne pimpaš stanovanja, ampak z otrokom razmečeta njegovo sobo, medtem ko se sušijo lutke ki sta jih naredila iz glinamola in starih vrvic. Torej apriori ne delaš in dejansko ne delaš.

Nisem več del tistega sveta. Ni se mi več treba opravičevat, ker nisem raje šla delat česa drugega. Na tisto obdobje me spominjajo odvečni kilogrami, ki se jih nikoli ne bom zares mogla znebit, opomnik so na vse izgubljene ideale, ki so se nabirali na mojem pasu in bokih, opomnik na vse strahove ki sem jim podlegala in jih nikoli zares prerasla, čeprav sem preraščala konfekcijske številke in opomnik na vse izgubljene minute, ki bi lahko bile počitek in sprostitev. Ko nimaš dela, si ne odpočiješ, čeprav si doma, ampak čakaš. Na klic, na šanso, na vlogo, ki bo boljše plačana, ker bo večja, zato delaš pravzaprav ves čas. Na žalost ne na sebi, ker nimaš moči, delaš na drugih, da bi jim zadostil.

In tistega obdobja nočem zatajit, pokopat, se delat da ga ni bilo, bi pa vseeno raje ne občutila sramote in nesposobnosti, ki sem jo občutila ob izjavah, kot je: "Jaz vem, da bi se našla vloga zame zunaj gledališča, če jih ne bi bilo zame v gledlišču dovolj. Če ne dobiš v gledališču, greš pa delat ven." Spet auva.

Kdor ne dela, naj ne je, so nas učili. To je sramotna svinjska sprevržena laž. Kdor ne dela, dela ne dobi. In ne, ne bi ga mogla iskat kje drugje, ne pri petindvajsetih, ko si igralec želi samo igrat, igrat, delat svoje stvari. Nekega spoštovanja ni, ni iskrenosti. Ker nisem edina, ki ni vedela, zakaj ne dela in je zato krivila le sebe, nisem edina ki ne ve, zakaj. Zakaj? Marsikdaj samo zato, ker se da tako. Ker se ljudem enostavno ne da razlagat, ker jih zate ne skrbi. Enim se gravžaš, ker nimaš zlikanih kavbojk, drugim pa, za druge pa raje ne ugibaj. Ne gravžaš se jim, ker nate sploh ne mislijo. Auva tretjič.

Redki izbrani delavci tega sveta imajo srečo, da na njih delodajalci mislijo. Ko se bo večina tistih, ki misli da se igralci le učijo tekst na pamet in afne guncajo zavedla, da mi opravljamo delo, ki spada v kategorijo poštenega dela za pošteno plačilo, bomo imeli skupno pogajalsko izhodišče. Ne morem več mirno gledat, kako se naš poklic tretira kot želja po nastopanju, fotografiranje za tedenske revije in reklamiranje izdelkov. Mi dejansko delamo. Naše delo je s strani tistih, ki nas vidijo kot razuzdane tatove državnega denarja razvrednoteno, tako kot nima veljave ali glasu trgovka ob nedeljah, gradbinec ki usmerja kolega na žerjavu na velikonočni ponedeljek, pobiralec smeti na kongresnem trgu v petek zjutraj, po študentskem četrtkovem partiju. Mi smo vsi delavci. Tisti, ki delamo od doma, tisti ki prejemamo mesečne dohodke, tisti ki delamo kot SPji. Dokler pa se bodo med nami izrisovale razlike, nismo nič. Smo skregana neodzivna masa nesrečnežev, ki pri dokazovanju svoje delavnosti in izpričevanju svoje večpomembnosti razprodaja svoje sposobnosti, znižuje ceno poklicem, ki jih ne razume, dela napake. Kdor ne dela, nima jasnih navodil, izvršuje nemogoče, opravlja več del hkrati, trpi pod taktirko nesposobnega nadrejenega, nima pravic, nima priložnosti. Podpirajmo se, zaslužimo si.

Živel prvi maj, praznik dela.

1.5.2020

#delo