#upor

Poznam človeka, ki se je uprl. Ki ni hotel dati svojega imena in priimka. Ki je hotel ostati tak, kot se je rodil, pravičen, pošten, odprtih oči, pozoren, odprtega srca, ljubil je in poznal strah.

Želel si je, da bi mu ne vzeli jezika. Želel si je, da češnja ostane črešnja, ker bi lahko kdaj nanjo splezal kak njegov vnuk. Želel si je, da Čaven ostane Čaven in da se ne izgubijo besede otrok, svoboda, ljubezen. Mislil je, da je strah, ki se mu je uprl, premalo da bi ga častil, poveličeval, slavil. Mislil je, da je bil upor, ki ga je čutil dovolj, da ga ni častil, slavil, poveličeval.

Poveličeval je svojo prihodnost, ki jo je živel v svojih vnukih. Slavil je zgodbe o svojem otroštvu in častil ženin spomin na njuno prvo srečanje. Njegove roke so bile koščene, ogromne in imel je rumene prste od tobaka. Tudi njegovi brki so bili rumeni od tobaka. Ko je hodil, si je požvižgaval.

Ne vem, če si je požvižgaval med uporom. Ne vem, če je imel rumene prste že, ko so ga ujeli in zaprli. Dvomim, da je imel naduho že, ko je prijel za orožje. Morda je začel častiti ženine spomine na njuno prvo srečanje, ko jo je po petih letih vojne videl, njo in njunega drugega sina. Verjetno je začel poveličevat svojo prihodnost, ko sta oba odložila orožje in je moral za kazen čistit Reški zaliv ali ko so mu na morju umirali pred očmi tisti, ki so na mino naleteli ali pa, ko so na obalo pritekli otroci in žene in gledali, koga je za vedno zmiksalo z morjem. Zdi se mi, da je slavil svojo določitev, da se upre vsemu, razen svojemu življenju kot je že bilo in kakršno mu je namenjeno.

Zato jaz upor povezujem z vsakim vdihom in izdihom, z ležanjem med materino dušico pod Čavnom, z zajetjem vode spomladi, z jutranjo roso, s plavanjem v Jadranskem morju, s pečenimi flugcami, s poslušanjem radia na slušalke, s sodelovanjem z ljudmi vseh jezikov in verovanj, z neurejenimi predali vijakov in matic na zadnjem sedežu avta, z nemoteno mislijo, s pravico do besede, s preudarnostjo, z zavedanjem da ti ni treba tulit tujih pamfletov; s silo, s katero odložiš orožje; z odločitvijo, da nisi v službi strukture, ki se peha za oblast; s prepričanjem, da si vsak zasluži svoje življenje; z idejo ki ne presega svobode drugega; z ideologijo, ki ne temelji na strahu, izsiljevanju, vohunjenju, pritiskih, omejevanju glasu; z mirom, s prihodnostjo in z dostojanstvom.

Upor ima moč, če se z njim srečaš in sprijazniš. Upor ima življenje, če ga ne povozi nič močnejšega, kar bi te zavezalo, da nanj pozabiš. Upor nima smisla, če ga premami ponudba pripadnosti komurkoli, čemurkoli. Upor te ima, če sta lahko oba ves čas. Je stanje duha, ne pa stanje v duhu nečesa, kar upor zlorablja. Je moč misli, ne pa misel na moč. Je odločitev za odnos do sveta, ne pa odnos do odločitev, sploh če niso tvoje.

Upor je poveličevanje ljubezni, slavljenje življenja, čaščenje človeka.

27.4.2020

#upor

P.s.: Zadnji dan pred kulturnim molkom v Ljubljani, 12. decembra 1941, je APZ France Marolt v Unionski dvorani imel koncert. Gospod Rudi Omota je skrivaj koncert posnel, mikrofone je skril na lestence. Ta pesem, je pesem upora. Vsakič, ko jo slišim, si predstavljam grozo, ki so jo doživljali pevci in ljudje v dvorani. In ponos. In dostojanstvo, ki je premagalo strah pred negotovostjo jutra za tem. Moj poklon vsem sodelujočim in velika hvala vsem, ki so za svobodo dali svoja življenja. Moj #upor je napisan vsem pogumnim, ki jih ni več in njemu, ki me je upora učil, v pozdrav.

#upor