#diorama

Pred mano so v vrsti hodili trije komaj najstniki. Iz trgovine so prišli vsak s svojo energijsko pijačo. Tisti z največjo je bil tudi sam največji, v ozkih kavbojkah ki na pogled precej skrajšajo noge, je hodil narejeno možato. Druga dva sta imela manjši pločevinki in tudi bolj drobna sta bila, pa to ne pomeni da sta bila mlajša, ni nujno. Ob pločniku, na trati, je po prenovi bloka ostal kontejner odpadkov in narejeno možati konzument energijskih pijač je rekel levemu, potem pa desnemu vrstniku: " Dam ti pet evrov, če se fukneš tja noter."

In tako zaenkrat funkcionira svet. Deli se na tiste, ki imajo ali se lažejo da imajo pet evrov in tiste, ki se za neko vsoto fuknejo v smeti ali pa ne. Deli se na leve in desne barabe svete namišljene vreče denarja.

Obožujem Slovenijo. Res verjamem, da smo rojeni na čudovitem koncu sveta. Malo morja, dve vrsti gora, ravnica za meglico in Kolpa. A ni Slovenija ena taka diorama? Ena mini samozadostna dežela, nudi ravnice in morje, vodnate reke, nebo nad nami izdatno rosi, čeprav se ne vlaga množično v raziskave o hrambi viška vode, ki je poleti redno primanjkuje; nudi zemljo, na kateri zraste praktično vse, kar otroci v vrtcu potrebujejo za svoja kosila, pa jo v večini otroci skozi okna le gledajo. Gledano iz vesolja res tako mini-mini in tako dovolj velika. Taka kot bi si jo nekdo zgoraj privoščil popoldne, v prostem času in pod lupo skrbno izbiral mini vsebine in jih postavil na en konec sveta in tja so potem prihajali. Vsaj Kelti, Iliri, Rimljani in Veneti in Slovani. In ostajali.

Noben Slovan ne ščije sam. Ne vem pa, zakaj se tega ne zavedamo bolj, ko se začne debata o tem, kaj je bilo najprej in kdo je naš in po kom se ščije brez zadrege.

V samem bistvu ločevanja po skupinah je ena sama resnica, ki je noben ločevalec ne upošteva. Nismo mi, ki smo pomembni, ampak naša diorama. V samem bistvu smo vse skupine, vsi sprti, samo stranski produkt, odpadek v kontejnerju gradbenih odpadkov pod blokom. Voda bo in skale, zemlja in sonce, noč bo shladila planet in dan jo bo segreval in ptice bodo požvižgavale nad našimi grobovi, ko ne bo več nikogar, ki bi se nas spominjal.

Postala sem konzervativna, nazadnjaška, šla sem tja do korenin. Zanima me le, kako se bo ohranilo vse, kar se je začelo z dioramo. Na ulici stojim za naravo. Za zadnjo, najbolj prašno marjetico, ki gosti kranjsko sivko. Za potočne rake, ki se uporniško prilagajajo svinjariji. Za drevesa, obožujem drevesa, mogočne možgane imajo, zelena srca in možgane, njihovo listje poje muziko in pleše v vetrovih in dežju in daje, samo daje, vrača ljubezen, ki je noben pogajalec s figo v žepu, nihče ki ga od rasti češenj bolj obseda rast delnic ali ustanovitelj slamnatega podjetja, ki ne ve, kaj je cimprača, nima. Nič od tega ne živi. Nič od tega nima pulza. Nima življenja in ga niti ne proizvaja. Proizvaja fiktiven uspeh, izmišljene vrednote, načela ki nimajo vibracij in ne proizvajajo fotosinteze in ne hranijo, ampak črpajo in smetijo.

Diorama se matra. Naseljujejo jo ljudje, ki se kregajo zato, ker so se pustili pretentat . Mi smo enostavno pozabili, kako je živet. Pozabili smo na odvisnost od narave in v tej zablodi ostajamo in se čudimo. Čudimo in pritožujemo. Sprejeli pa smo, prostovoljno, odvisnost od nežive narave. Živa narava je, v grobem, po osnovnošolsko, vse kar diha in celo proizvaja kisik, neživa pa so kamnine in kar je spodaj, pod zemljo. Nafta. Dragulji. Zlato. Zemeljski plin. Srebro. Ne neha se. Nafta spada med neobnovljive vire, zato se potreba po njej ne neha. Diamonds are a girl's best friend. Granitne kocke pa zdržijo vsa tisočletja.

Neživa narava ustvarja neživa pravila. Mrtví odnos do žive narave in domnevno najinteligentnejše bitje našega planeta, celo osončja, oddaljuje od življenja. Nisem niti zgodovinar niti biolog, antropolog, kaj šele ekonomist, o kapitalu ne vem nič. Samo sprašujem se. Ne razumem, zakaj je neživa narava premagala živo. Zakaj se je z razvojem tehtnica prevesila v dobrobit nečesa, kar ima svoj konec in ne tistega, kar se obnavlja, preživi. Ko bo zadnji Eldorado prerasel bršljan, ali pa sladki krompir, meta; ko ga bodo izrinile bambusove mladice, bo človek mogoče dojel, da je imel uspeh in kapital pred nosom že ves čas. In upam da tisti, ki bo dojel, da je vložek v neživo naravo smrt, ne bo med zadnjimi zemljani. Srčno pa upam, da bom zraven, ko se bo začelo vlagat v človeka, v naravo, v radovednost, solidarnost, razumevanje, zmernost in obzirnost.

Kaj je tisto, kar je v človeku najbolj živo, se sprašujem. Če sem prešpricala vse sociološke in filozofske razlage si mislim, da je živo njegovo nadaljevanje, ljubezen in razmnoževanje. Vse, kar je živega, je v človeku živo. Njegov DNK. Pa spomini. Pa občutek, da smo vsi krvavi pod kožo. Srčni utrip. Okus česna po kosilu. Marelica v ustih. Alkoholni maček. Lasje, dokler ne izpadejo. Kocine, dokler ne posivijo. Solze. Uši. Komarji. Oči, kadar ljubijo, ko se smejijo, kadar se čudijo. Slina, ko se poljubljamo. Rane na kolenu. Vse na človeku se odpira in lušči in menja in razpada in raste. Živi. Človek zares umre šele čez nekaj generacij.

Naj nas nehajo zajebavat, žalit, prevažat žejne čez vodo. Človeku ne pripada nič, če tega nima komu zapuščat. Urejene brežine, varne kolesarske poti ob rekah, čisti gozdovi, okolje ki diha; vse to je kapital, ki sploh ne bi smel več bit predmet pogajanj za nobeno vodstvo, nikjer v svetu. Ne bi se smeli več o tem pogovarjat. Zato je zdaj naša dolžnost, da zahtevamo popravo krivic za naslednje generacije ljudi, voda, živali, gozdov, vetra. Da se nas ne bodo sramovali, ko nas bodo na fotkah gledali na travnikih, ob vodah; da nas ne bodo kleli, ko ne bodo zmogli plačat računov za pitno vodo, davkov od lastnih zbiralnikov deževnice. Urejanje razmerij med potrebami naraščajočega prebivalstva in ohranjanjem prostora ne more bit predmet predvolilnih prepucavanj in obljub, ki se po navdihu blagajnikov našega odvedenega denarja vsake kvatre zamenja, ker bi moralo bit že zdavnaj urejeno. Na prvem mestu, brezpogojno. Prah smo in v prah se povrnemo. Dobesedno.

E, zato noben Slovan ne ščije sam. To pač pomeni nekaj več, kot skupno scanje pred gostilno. Bolj se tiče odločitve, da prenehamo z ločevalno dieto. Nima učinka. Njen jojo efekt nas je oddaljil od brezpogojne ljubezni do svojega nadaljevanja, do spoštovanja in vlaganja v zarod ki bi samozavedno in samozavestno presojal v korist sebe in svojega genskega potenciala. Shujšali smo v eno najbolj vzdržljivih mišic telesa, v srce. Komur peša, aritmira, kogar je potihoma opozorilo na njegovo minljivost ve, da je le eno; srce nista dve očesi, nista levi niti desni biceps.

A se je torej res tako težko združit v želji, da se nas neha obravnavat kot leve in desne barabe? Kot sprte, ki užaloščeni, raztrgani, prizadeti, principielni, ideološko strti čakamo miloščino tistih, ki imajo v tistem danem trenutku največje pločevinke posladkane, umetno obarvane in na silo gazirane vode in trdijo, da imajo v žepu 5 evrov?

Komu res teče voda v grlo? Kdo se res sploh še hoče fuknit v svinjarijo? V kontejner? Za pet krat N evrov? Kdo, mi? Ne! Nalijmo si čiste vode. Mi, ne.