#upor22

Dedi, glej, kako sivijo mi lasje!

Nisem bela, kot sta ti in babi,

nisem stara, kakor vidva,

nisem tako srečna, spravljena in mirna,

nimam zgodb, strahu in bolečin,

nisem se v gozdovih skrila,

nisem rodila v tujem jeziku,

dojila in otroku zapirala ust,

utihni, ne jokaj, ne izdaj nas, dojenček,

ves gozd bi odmeval, nisi in ni te,

če pisneš, ubil boš vse ženske, vse skrite,

utihni, ne jokaj, utihni, prekleto,

upiral se boš, ko bo v večnost vpeto,

da upor ste ljudje, ste sila, ste moč,

naboji, strelivo, neizmerna pomoč.

Upor je ljubezen, je rekel moj dedi,

je vera v človeka, je mislila babi,

veliko vas bo, vsak dan vas je več,

oblast ste in zakon, vsak dvom je odveč,

ni žalost na mestu, brezup nima konca,

nemoč nima cilja in strah je brez sonca,

ljudje ste glavnina, premoč brez meja,

niste denar, ste valuta, ki se ne da,

ljudje niste okostja, da bi vas vzidali v stene,

niste polena, da se vas meče v plamene,

ne gospodarstvo, dobiček, svojina,

niste nikogaršnja last, vsebina,

upor ste. Prihodnost. Jasnina.

Zavedaj se, deklica najina, Nina,

postarana, utrujena, zmedena, siva,

babi in dedi sva, še radoživa,

uprla sva se. Mrtva sva. Ti si pa živa.