#obnemela

Obnemela sva.

Ljudje so stali.

Vzklikali.

Kotalkali so se po tujih glavah.

Jahali so hrbte trudnih, nepokretnih.

Bruhali so strah,

kot ognjemeti so žvižgale nad množico

iskre in zvezdice

strahotne nemoči.

Obstala sva.

Planet se je umikal huronski bolečini,

hitreje od vdiha ga je neslo,

pospešil je, ogledoval se je

v prezrtih idealih,

ki so se brcali, odbijali, trkali med sabo,

kot špice, kot sulice so pohitevali

in svet porivali pred sabo.

Ostala sva.

Prozorna, steklena, strto sva odmevala,

vso žalost, jezo zatrto, prekleto nemoč

sva stišala,

kot elastika sva se napenjala,

raztezala v počasnem teku

v očesu vrtinca kadavrov, teles.

Jaz letim, sem rekla,

ti si držal me za gleženj,

plapolala sem v motnem zraku,

kot zastava sem se dvigala,

kot leteči človek

sem izginjala.

Umik, umik, umik,

si me pogledal, mirno rekel.

In takrat sem padla ti v naročje,

nočem več renčati proti vetru,

nisem ista več, saj vem.