#pralnica

Kdo komu pere možgane? Kdo ima čisto vest, brez napake, madeža? Moja glava je polna umazanije. Zato bom prala svoje misli in jih obešala na vrvico medmrežja. Naj se sušijo na sveži sapi in ne na vlažni mokroti zaprtosti usmrajajo.

Najlepši spomini na spanje so nedelje, ko se je preobleklo postelje. Vse nadstropje hiše je dišalo po sveže opranih tuhnah in tudi gor, do kuhinje je odneslo vonj in celo prvih nekaj dni v tednu je dišalo dol, do vhodnih vrat. In sploh, ko so bile posušene na svežem zraku. Še najbolje od vsega pa je bilo, ker so bile umite tudi naše glave. Zato je dišalo vse po svežem in čistem. In zato so to tudi najlepši spomini na pranje.

V nekih sanjah živim daleč od vseh na samem in obešam perilo na travniku na vrv med dvema lesenima palicama, zapičenima v travo in podprtima s strani, veter pihlja, pred mano je neskončni travnik, morda sem na rahlem hribu, sicer pa je povsod vse ravno in odprto in zeleno, daleč zadaj so visoki zeleni hribi, med nogami se mi motajo otroci, deklice s predpasnički in dečki v dokolenkah, ni letal, ni medmrežja, jablane so in češpljeva drevesa, hiša ni velika, ima pa odstrta okna in ogromno kuhinjo z velikim ognjiščem, prelepo stesano težko leseno mizo, pri nas se je, se smeje, pije vino in otrok je veliko, glave so pa čiste.

Kakor si želim bit vagabund in se potepat, si moram priznat, da raje odganjam korenine. Tako ljubo bi mi bilo biti doma. V tišini gledat po makedamu, ki ga obraščajo čopaste trave, trpotec in v bližini mojega dvorišča kamilice. Pa bi imela voz, imela bi potujočo spalnico in kuhinjo in bi lahko tudi šla z vpreženimi konji počasi v vse smeri. Iskala nove ljudi, njihove zgodbe, pela za denar in kuhala dobrote za potepuhe po poti, naučila psička lajat na ukaz in se vrtet v krogu, se prekucnit in skočit na mizo, povedat dobro zgodbo, zašit ročne lutke in otrokom naredit predstavo, jih uspavat pod milim nebom, ob ognju, ne nehat iskat in se premikat, potovat, odkrivat. Lahko bi bila vagabund.

V vseh sanjah, skoraj, ni ljudi, daleč so. Ali se od njih poslavljam, ali pa jih čakam pred hišo na makedamu. Njihove zgodbe mi odmevajo v glavi in zato jih pišem ven. Očistim glavo. Sperem jo. Veter ni dovolj, meni pomaga čista voda, ki mi steče skozi teme po možganih skozi usta, mali slap, ki odplakne zgodbe, pripovedi, ki so se tja, v glavo nasule kakor pušcavski pesek, kot zrnca okroglega peska, ki so popadala za možgani, zadaj med lobanjskimi kostmi in možganskim deblom in jih je treba splaknit ven, kadar tiščijo, ker nabreknejo kot smena ali pa se jih nabere preveč. Veter ni dovolj, pa pomaga. Njegova skrita glasba pomirja natresene ostanke ljudi, da lahko počakam na vodo. Do takrat, dokler se nad mano ne odpre pipa, jokam. Solze so slane in debele, ker jih toči moja lobanja, ko jo žuli pesek za možgani. Ker tja, zadaj ne morejo, žuljava bolečina gre lahko le ven, ne more pa nazaj.

Če bi bila vagabund, če bi se potepala bi sploh ne gledala nazaj. Ker pa bi odgnala korenine, bi morala. In tudi bom. Sedim pred svojo hišo, kamilice imajo zelo izrazit zdravilen vonj, in čakam. Od sončnega zahoda so lepša le jutra. Veliko bolj spominjajo na sveže oprano posteljnino ali umite lase. Kar je bizarno. Ker me vonj po vetru, ki je posužil bombažne prevleke za mojo odejo, spominja na spanje. Ampak tudi na jutra. In na sanje o spominjanju na vse, od prvega, ki je svoj pesek pozabil odnest s seboj, do zadnjega, ki ga je namenoma pri meni spravil.

Nimam potrpljenja do svinjarije, ki bi jo hoteli odlagat nekateri kar povsod, ki jo odlagajo kar povprek, brezsramno, brez občutka, brez problema, baje čiste in mirne vesti in ne vidijo, kako njihove misli in sprdačine koracajo za mano in se me oklepajo, se me kot moji otroci v dokolenkah in predpasničkih držijo za noge, s kakšno pravico tako, kot moji ljubi otroci v predpasničkih in dokolenkah, usrane smrdljive spake, ki se prlelepijo name in silijo gor, da bi se naložile na pesek vseh tistih, ki so bili povabljeni, ki sem si jih želela tam, čeprav tiščijo a so se odložili pri meni zato, ker se jih hočem spominjat, z mano so. Svinjarija pa sili gor, vse prasice nedorasle, ki stresajo svoje infantilne negotovosti in pritajen obup, kosmato špičasto strupeno zlobo, nedoraslost in nezrelost, drek ki ga poserjejo kar tam, med mojimi čopastimi travami in kamilicami ki ravno cvetijo in trpotcem, ki utrjuje pot. Zato perem. Zato pralnica.

Ne bojo mi prali možganov. Ne bojo mi srali po glavi.

#pralnica