#psonet

O, moj Bog, ljudi sovražim in črtim, zares, gledam nanje kot na izgubljeno šanso, dvomim v vse, ki se mi vtikajo v seanso, ocenjujem z negativno njihov Sveti prav, ja, res.

Ne, tu mislim, da sem vdal se, pustil se premagat, niti najmanj nisem dvignil rok, preslišal česa, trudim se, nastavljam, redno čistim si ušesa, a kot Job ustavljam se, ponavljam: Dvom si, nehaj zlagat.

Jutra bodo, niti najmanj težka kot se zdijo, kot težijo, veter bo razpihal bedo, drek, sramoto, neugnanost, nismo mi, ki nas sedanjost definira, krivi za to mimikrijo,

presenečenja nas silijo , da nam nič ni, je le predanost, žalost silna pa nam mrtve kaže in vse žive, ki visijo in na moji skici, v celoti, čakajoči, izgubljeni, mi smo danost.

art by @lenčamalec