#srečkostroj

Gledališče je svet teme. Svetloba je svet zunaj. Okna so za gledalce, zidovi pa za igralce.

"Poslednja resnica človeka je zmaga lepote." Srečko Kosovel

In v temi, za zidovi, iščemo svetlobo. In zrak od zunaj kompresiramo v minimundus odra. Oder je omejen. Ima svojo končnost. Svet zunaj je nima, zunaj gre v nedogled, potuje se z zrakom in s svetlobo in vrtenjem Zemlje. In predstave vam ponujamo kot prenešene zunanjosti. Tiste, ki so jih ohranila stoletja, tiste ki jih pišejo sodobniki, tiste, ki nastanejo na vajah. V teatru imamo radi svet, smo ljubitelji človeka in njegove nravi. Hočemo posneti vse naše in vaše ljubezni in grozo, nesreče in naključja. Posneti. In premikati pozornost na vse zorne kote, ki se jih da osvetlit in premikat in poudarit. Vi ste naš svet, mi smo camera obscura, zaprti v svoji škatli brez oken, samo po snopih spuščamo svet vanjo, previdni smo, spoštljivi do realnosti za okni, res zlagoma odslikavamo po naših stenah vse, kar smo, kar ste vi in obračamo sliko, dokler se ne obrne tako zelo prav, da je posnela večino sveta zunaj.

"Trudni evropski človek strmi žalostno v zlati večer, ki je še revnejši od njegove duše." Srečko Kosovel

Te dni igralci gledamo svetlobo zunaj skupaj z vami. Za okni smo. Svetlo je. Dnevi so resnično dolgi, če jih preživljaš na svetlobi, daljši so. Obožujem svetlobo. Živela bi v steklenjaku, delam pa v zaprti škatli gledališča. In se delam, da sem na svetlobi. In skušam svetlobo čutit. In jo pokazat občinstvu. In jo živet zase tudi v temi. In danes, ko v svetlobi svojega doma gledam ven, je zunaj zelo lepo. Svetlo. Pa je neka tema, ki požira svetlobo praznim igriščem. Tema, ki v višavah stolpnice, ki mi jo zidajo pred nosom izgineva in polni prazna mesta na taistem gradbišču, kjer delavci delajo brez pavze. Vsako jutro prihajajo na delo. Vztrajno kljubujejo razmeram in negotovosti. In so ta hip svetloba, ki me spominja na temo odrske škatle. Moj poklon vsem, ki ne morete delati od doma. Vem, da smo mi v manjšini.

"Evropa umira," je čutil Srečko Kosovel. Evropa umira, slutimo zdaj. Nismo pametnejši, nismo se naučili na napakah, padli smo na izpitu. Na dan njegovega rojstva, 18. marca, so delavci, ki mi s svojo vnemo ob pomoči treh žerjavov zastirajo sončni zahod, sestavljali ogromne betonske plošče dobičku v pozdrav. Ne zase, za lastnika, za delničarja, za plačnika. Vremenu, strahu pred okužbo navkljub. Njihov trud, ljubezen do družine, za katero služijo denar, je botrovala moji objavi. Srečko Kosovel z mojega balkona ne bi zaživel, če ne bi bilo njih. Hvala, fantje. "Človek stroj, bo uničen." Srečko Kosovel

18.3. 2020

#srečkostroj