#upor2021

Pesem?

Morda.

Danes sem videla morje.

Tržaški zaliv.

Nekoč so tam čakala trupla

in duše in

nič.

Kdo si ti?

Kam si?

Kdo si?

Kje si?

Ne vem...

Ne vem...

Ne vem...

Rodil sem se...

Slovenki...

Človeku...

Trpotec sem,

regrat ob poti,

osat, ki te pika,

bršljan, ki ga suša ne pomori.

Izredna sem želja po še,

misel, ki traja,

dateljni v sveti deželi,

govedo vzhodno od raja,

ne bom se uklonil,

nikoli predal,

me razumeš?

Poslušaš?

Me slišiš?

Ne bom se potuhnil,

niti predahnil,

veter sem,

ki se ne neha

nit sem, ki plete, konča.

Slišiš me?

Vidiš, zares?

Hočeš poslušat, kje majski je kres?

Vse, kar potihne,

vse, kar si ti,

davno,

zasipano,

strto,

brez luči,

brez obraza, struktrure in kamna,

poti,

vse to si ti.

Nihče si,

nobeden, ki

zgodbi ponuja dlani,

roki,

poslanstvo,

ljubezni,

nobeden, ki šteje,

nič si,

nič, ti.

Globoko v zemlji uzreš sebe,

si ti,

ja, ti si,

si, ti,

čakala je zemlja,

da utegneš,

potihneš kot vsi.

Stojiš proti morju,

planin se bojiš,

dihaš kot burja,

kot barje mokriš,

si,

varuješ,

zdržiš,

čakaš,

omahuješ,

kot misel,

kot stare skrbi.

Ne, nisi, misel,

Omahuj.

Začetek si.

Uvod.

Predzgodba.

Poskus.

V meni si, tliš in ubogaš,

čakaš

nisem, ne, nisem nadloga,

zel sem, ki jutri rodi.